Endokanabinoidi: anandamid, 2-AG in encimi, ki jih razgradijo

1992 in 1995: dve molekuli, dva zapisa

Dve letnici držita ta pojem pokonci. Leta 1992 so iz možganskega tkiva izolirali anandamid, ista objava pa popisuje tudi njegovo vezavo na kanabinoidni receptor [1]. Tri leta pozneje se je pojavil 2-arahidonoilglicerol, ki ga vsi pišejo krajše kot 2-AG: prav tako iz možganskega tkiva, prav tako opisan kot mogoč telesu lasten ligand kanabinoidnega receptorja [2].

Vrstni red se pogosto zamenja, zato ga velja povedati počasi. Anandamid je prvi opisani endokanabinoid [1]. 2-AG je drugi, z zamikom treh let [2]. Med njima ni tekme, je samo časovnica.

Ta dva nosita večino zapisa. Ob njiju literatura navaja sorodne maščobne molekule, ki so predlagane kot endokanabinoidi in so še vedno predmet raziskav. Trdni sta torej dve imeni, seštevek celotne skupine pa ostaja odprt.

Beseda kanabinoidi tu opravlja drugo nalogo, kot jo opravlja na etiketi izdelka. Pri anandamidu in 2-AG opisuje receptor, na katerega se molekuli vežeta, in ne izvora snovi [1][2]. Molekuli sta bili popisani v tkivu.

Tabela se konča tam, kjer se konča zapis v treh citiranih objavah. Kar v njih ne stoji, tudi tukaj ne stoji. To je edini razlog, da so nekatere vrstice kratke in da se dve od njiju ponovita v obeh stolpcih.

Pot obeh molekul, popisana po korakih

Spodnji vrstni red sledi trem citiranim objavam in nič drugemu. Vsak korak je zapisan v njih, brez vmesnih sklepov.

1. Dve imeni na začetku: anandamid in 2-AG sta med endokanabinoidi popisana najbolj podrobno [1][2]. Preostala sorodna imena so predlagana in v raziskovanju.
2. 1992: anandamid je izoliran iz možganskega tkiva. Ista objava popisuje njegovo vezavo na kanabinoidni receptor [1].
3. 1995: sledi 2-arahidonoilglicerol, tri leta pozneje. Objava ga navaja kot mogoč telesu lasten ligand kanabinoidnega receptorja v možganskem tkivu [2].
4. Vezavno mesto: po izločitvi se molekula veže na kanabinoidne receptorje na bližnjih celicah. To je zapisano za anandamid in za 2-AG.
5. Kemijski razred: anandamid je amid, 2-AG je ester glicerola [2]. Ta razlika odloči, kateri encim molekulo razgradi.
6. Anandamid in njegov encim: hidrolizo opravi hidrolaza amidov maščobnih kislin. Pregled Fowlerja iz leta 2001 zbere biokemijo in farmakologijo tega encima ter ga umesti kot farmakološko tarčo [3].
7. 2-AG in njegov encim: glavna pot vodi prek monoacilglicerol lipaze. Encim je drug, ker je drugačna tudi molekula.
8. Dve poti, ne ena: ker vsako molekulo razgradi svoj encim, poti nista sklenjeni v eno. V literaturi se zato anandamid in 2-AG bereta vsak zase [1][2].
9. Odprti del seznama: sorodni lipidi ostajajo predmet raziskav. Njihov zapis je tanjši kot pri prvih dveh molekulah.

Devet korakov, tri objave. Nič v tem seznamu ne govori o tem, kaj kdo občuti, ker citirane objave popisujejo molekule, tkivo in encime [1][2][3]. Točka, pri kateri se seznam ustavi, je razgradnja: anandamid pri hidrolazi amidov maščobnih kislin, 2-AG pri monoacilglicerol lipazi. Za naprej bi bili potrebni drugi viri, teh pa na tej strani ni.

Amid na eni strani, ester glicerola na drugi

Anandamid je amid. 2-AG ni. To je ester glicerola, in prav ta kemijska razlika je razlog, da molekul ne moremo obravnavati kot dvojčka [2].

Ester ima drugo šibko točko kot amid. Zato ga razgradi drug encim: pri 2-AG je glavna pot monoacilglicerol lipaza, pri anandamidu pa hidroliza, ki jo opravi hidrolaza amidov maščobnih kislin [3]. Dve molekuli, dvoja vratca na koncu poti.

Iz tega sledi še nekaj. Ker sta razgradni poti ločeni, se količina ene molekule v zapisih premika neodvisno od druge. Ime endokanabinoid tako pokriva vsaj dve kemijsko različni družini, ne ene same skupine molekul z enim samim koncem [1][2].

Pri 2-AG je zapis obsežen: opisana je molekula in raziskave, ki so se nabrale okoli nje [2]. Pri anandamidu je prva postaja objava iz leta 1992, ki ga izolira iz možganskega tkiva in popiše vezavo na kanabinoidni receptor [1]. Obe molekuli se po izločitvi vežeta na kanabinoidne receptorje na bližnjih celicah, kar je tista skupna točka, ki jima je prinesla skupno ime.

Pregled Fowlerja iz leta 2001, prebran po vsebini

Pregled Fowlerja iz leta 2001 ne govori o obeh molekulah. Osredotoča se na encim, ki hidrolizira anandamid, in zbere biokemijo ter farmakologijo tega encima [3]. V istem besedilu je encim umeščen kot farmakološka tarča.

To je pomembna ločnica. Zapis o encimu je zapis o kemiji in o možni tarči, ne popis izidov pri ljudeh. Za 2-AG v tem pregledu enakega mesta ni, ker njegovo razgradnjo vodi monoacilglicerol lipaza, torej povsem druga pot [3].

Kje se citirani zapis ustavi

Trije viri, natanko določen obseg. Objava iz leta 1992 govori o izolaciji anandamida iz možganskega tkiva in o njegovi vezavi na kanabinoidni receptor [1]. Objava iz leta 1995 uvede 2-AG kot mogoč telesu lasten ligand istega receptorja [2]. Pregled iz leta 2001 se ukvarja z encimom, ki anandamid hidrolizira [3].

Iskanje pri tej temi pogosto zavije v rastlinsko smer. Izraz konopljino olje se nanaša na izdelke iz rastline, medtem ko sta anandamid in 2-AG v citiranih objavah popisana v možganskem tkivu [1][2]. Podobno velja za terpene: to ime pripada rastlinski kemiji in ne temu seznamu molekul.

Ostane preglednica vprašanj, ki jih ljudje res postavijo, z odgovorom in letnico ob njem.

Trije stolpci, sedem vrstic, nekatere brez letnice. Tam, kjer letnice ni, gre za podatek, ki ga citirane objave nosijo kot del svoje vsebine, brez lastnega mesta v časovnici. Kar bi sledilo za razgradnjo, v tem naboru virov ni popisano, zato se stran tu konča.