Konoplja in kanabis: zakaj gre za eno vrsto

1976: en botanični zapis za vso konopljo

Isti nabor molekul, dva različna izplena

Zapis iz leta 1976 je praktične vrste. Small in Cronquist sta konopljo uvrstila kot eno samo vrsto, delitev pa sta postavila znotraj nje: gojene različice na eni strani, divje na drugi, brez razpada na dve samostojni vrsti [1]. Prav zato ta objava še danes velja za referenčni zapis, kadar kdo vpraša, ali gre botanično za dve rastlini.

Kemija se bere po isti logiki [1]. Analitski pregled iz leta 2005 šteje več kot 100 kanabinoidov, ki so bili v rastlini prepoznani [2]. To pomeni preprosto stvar: sorta za vlakna ima na voljo isti biokemijski nabor kot sorta z visokim deležem THC. Nobena nima molekul, ki jih druga ne bi poznala. Razlika ni v seznamu, razlika je v deležih.

Kje potem nastane? Pri izbiri žlahtnitelja. Dve smeri žlahtnjenja dajeta dva kemijska profila, ta dva profila pa se v Evropski uniji berejo kot dve pravni kategoriji [2]. Vmes ostane precej ohlapnega poimenovanja, ki ga ne ureja niti botanika niti analitika. Zato sta izraza konoplja in kanabis v praksi dva zapisa o isti vrsti: eden se opira na sorto in dokumentacijo, drugi pa se v pogovornem jeziku prilepi na material z drugačnim profilom.

Vlakna, semena in žetev, ki ne konča v steklenici

Konoplja je bila poljščina, preden je kategorija kanabinoidnih izvlečkov sploh nastala. To ni obrobna podrobnost. Prav ta časovni vrstni red pojasni, zakaj velik del svetovne žetve konoplje s kanabinoidi nima nobene zveze: material gre v vlakna, v stebla, v semena, v predelave, pri katerih nihče ne pogleda analize kanabinoidov. Kadar torej beseda konoplja pade v pogovoru o izvlečkih, pokriva samo ozek del tega, kar rastlina na polju v resnici je. Botanično ena vrsta [1], gospodarsko pa več vzporednih poti, ki se redko srečajo.

Meja 0,3 % na polju in vpis v katalog sort

Beseda konoplja v predpisih Evropske unije ni botanična oznaka, ampak upravni opis. Obseg je natančno zarisan: gre za sorte, ki so vpisane v evropski katalog rastlinskih sort, in za material, pri katerem vsebnost THC na polju ne presega 0,3 %. Dva pogoja, oba preverljiva. Prvi je vpis v dokument, drugi je meritev na njivi. Nič od tega ne pove ničesar o rastlinski sistematiki, ker sistematika s katalogom sort ne dela.

Izvlečki, ki se prodajajo na trgu Evropske unije, izhajajo iz teh vpisanih sort. Kar na etiketi zveni kot botanična trditev, je torej sklic na katalog in na poljsko meritev. Objava iz leta 1976 [1] o tej meji ne pove nič, ker je odgovarjala na povsem drugo vprašanje: koliko vrst je v rodu, ne kje naj bo zarisana upravna črta. Obe stvari sta zapisani, samo v različnih dokumentih.

Zato se primerjava dveh izdelkov nikoli ne konča pri imenu rastline. Razliko nosijo 3 vprašanja, in vsa tri so dokumentacijske narave:

• Iz katere sorte izhaja rastlinski material in ali je ta sorta vpisana v evropski katalog rastlinskih sort. Odgovor je podatek iz dokumentacije, ne opis vrste.
• Kaj o vsebnosti THC piše v izvidu posamezne serije. Poljska meja do 0,3 % se nanaša na pridelek, izvid pa na konkretno šaržo, torej na tisto, kar je bilo v laboratoriju izmerjeno.
• V katero pravno kategorijo je izdelek uvrščen. Iz dveh smeri žlahtnjenja sta nastali dve kategoriji, med njima pa se je nabralo veliko ohlapnih oznak [2], ki jih noben botanični zapis ne razvršča.

Kaj od tega ostane, ko izdelek držite v roki

Iskalno okno to pokaže bolje kot učbenik. Kdor vtipka konopljino olje, ne sprašuje o rastlinski sistematiki, ampak o vsebini stekleničke. Vprašanje o kanabinoidih se ustavi na istem mestu, pri izvidu serije in seznamu sestavin. Tudi imena terpenov se berejo iz analize posamezne šarže in ne iz botanične uvrstitve [1]. Trije različni iskalni izrazi, en sam naslovnik odgovora.

Na etiketi za trg Evropske unije beseda konoplja nosi upravni pomen: sorta iz kataloga, poljska vsebnost THC do 0,3 %. Ne pomeni, da je v steklenički druga rastlina kot tista, ki jo pogovorno imenujemo kanabis. Ista vrsta [1], druga smer žlahtnjenja, druga dokumentacija. Kdor to enkrat prebere v tem vrstnem redu, ohlapnih oznak na polici ne bere več kot botaničnih trditev.

Pri Cibdolu je ta del zapisan brez ovinkov: izvlečki izhajajo izključno iz sort, vpisanih v evropski katalog rastlinskih sort, proizvodnja pa od leta 2014 poteka po švicarskem standardu, kar se preveri v izvidu posamezne serije.

Kaj ostane odprto? Objava iz leta 1976 [1] odgovori na eno vprašanje, na vprašanje o številu vrst. Kemijski pregled iz leta 2005 [2] odgovori na drugo, na obseg nabora kanabinoidov v rastlini. Nobena od njiju ne pove, koliko česa je v konkretni steklenički, in nobena ne uredi poimenovanj, ki so zrasla med dvema pravnima kategorijama. Ta del stoji v dokumentaciji serije, vrstico za vrstico, in prav tam ga je smiselno prebrati.