REM spanje, kaj se dogaja v možganih in telesu

REM spanje je posebno fiziološko stanje, v katerem se pod zaprtimi vekami hitro premikajo oči, možganska dejavnost je visoka, mišice za vzdrževanje drže pa so popolnoma sproščene. Spanje s hitrimi očesnimi gibi so prepoznali leta 1953, ko sta Eugene Aserinsky in Nathaniel Kleitman opisala redno ponavljajoča se obdobja gibljivosti oči med spanjem, skupaj z drugimi spremembami, ki jih spremljajo. ^[1] To odkritje je temeljito spremenilo razumevanje nočnega počitka in odprlo pot sodobnim laboratorijskim raziskavam.

Delež nočnega počitka in vpliv starosti

REM zavzame približno petino spanja odraslega in ta delež ni enakomerno porazdeljen, pri čemer je metaanaliza 65 raziskav s 3577 posamezniki, starimi od 5 do 102 let, izmerila delež REM skozi celotno življenje ter ugotovila, da pri odraslih upada s starostjo, sočasno z zmanjšanjem celotnega časa spanja, učinkovitosti spanja in globokega spanca. ^[2]

Upadanje pri obeh vrstah spanja ni enako, saj je pri 149 zdravih moških, starih od 16 do 83 let, globoki spanec s počasnimi valovi med zgodnjo odraslostjo in srednjimi leti strmo upadel, medtem ko se REM spanje v istem časovnem razponu ni pomembno spremenilo, kar potrjuje, da imata različen časovni potek. ^[3] Spremembe v arhitekturi spanja torej ne potekajo sočasno pri vseh fazah.

Mehanizem mišične sprostitve med spanjem

Bistvena značilnost poleg očesnih gibov je zavrt tonus mišic za vzdrževanje drže, zaradi česar telo miruje, medtem ko so možgani močno dejavni, pri čemer je poskus na podganah pokazal, da blokiranje dveh zaviralnih prenašalcev, ki so jima dolgo pripisovali to vlogo, ni odpravilo izgube mišične napetosti, kar pomeni, da je za to odgovoren drug mehanizem. ^[4] Telo tako ostaja v mirovanju kljub intenzivnemu dogajanju v možganski skorji.

CIBDOL · Mehanizem mišične sprostitve med spanjem

Povezava s spominom in delovanje možganov

Fazo REM povezujejo s spominom, pri čemer najtrdnejši vzročni dokazi izvirajo iz predkliničnih poskusov, saj je pri miših utišanje nevronov, ki ustvarjajo theta ritem med REM spanjem in izključno med njim, poslabšalo kasnejši spomin na kontekst, medtem ko je spanje živali ostalo sicer nemoteno. ^[5]

Obe stanji očitno opravljata različni nalogi, saj pregled področja opisuje spanec s počasnimi valovi in REM spanje kot podporo različnim oblikam utrjevanja spomina, ki ju usklajujejo različni vzorci nihanja ter različne ravni delovanja nevromodulatorjev. ^[6]

Čemu natanko služi REM spanje, ostaja odprto vprašanje, saj pregledni članek o spanju sesalcev navaja več konkurenčnih razlag, med njimi občasno aktivacijo možganov, lokalno obnovo in vlogo pri uravnavanju čustev, ne da bi izbral eno samo teorijo. ^[7]

Zanesljivost prepoznavanja faze med ocenjevalci

REM je tudi faza, pri kateri se usposobljeni ocenjevalci najbolj strinjajo, saj je v programu zanesljivosti, v katerem je več kot 2500 ocenjevalcev presodilo 1800 epoh in ustvarilo več kot 3,2 milijona odločitev, splošno soglasje o fazah spanja znašalo 82,6 %, največje strinjanje pa je veljalo prav za REM. ^[8] Razhajanja med strokovnjaki se torej pojavljajo tudi pri neposrednem branju fizioloških signalov, vendar je ta stopnja med vsemi najbolj prepoznavna.

Zapestne naprave za spremljanje spanja nobenega od teh stanj ne merijo neposredno. Znanstvene ugotovitve temeljijo na polisomnografiji, ki sočasno beleži možgansko dejavnost, gibanje oči in mišično napetost, medtem ko nosljivi merilniki faze določajo posredno iz gibanja in srčnega utripa.

Ta zapis predstavlja biološke podatke in ugotovitve meritev, ne ponuja pa metod za namensko spreminjanje trajanja posameznih faz.