Pomanjkanje spanja v laboratorijskih poskusih

Kadar raziskovalci preučujejo pomanjkanje spanja, se osredotočajo na natančne meritve budnosti, kognitivnih funkcij in presnovnih odzivov. Ta pregled opisuje uporabljene teste in rezultate, zabeležene v nadzorovanih laboratorijskih okoljih.

Test budnosti PVT in merjenje izpadov pozornosti

Preizkus psihomotorične budnosti oziroma test PVT je naloga reakcijskega časa, ki jo metodološki članek iz leta 2011 opisuje kot eno najpogosteje uporabljenih meril vedenjske budnosti. Pri 74 zdravih odraslih, starih od 22 do 45 let, testiranih z 10-minutnim testom PVT vsaki 2 uri bodisi med 33 urami budnosti bodisi skozi 5 noči s 4 urami v postelji, so rezultati na podlagi izpadov in hitrosti odziva ločili neprespane udeležence od budnih z visokimi velikostmi učinka, medtem ko sta povprečni in mediani reakcijski čas dosegla nizke do zmerne velikosti učinka. Avtorji so metrike izpadov in hitrosti odziva priporočili kot primarne izide testa PVT. ^[1]

Pozornost, sklepanje in razpoloženje v metaanalizah

Metaanaliza kratkotrajnega popolnega odtegovanja spanja pod 48 urami iz leta 2010 je zajela 70 člankov s 147 kognitivnimi testi v šestih kategorijah. Velikosti učinka so segale od majhnih in statistično neznačilnih za natančnost sklepanja (g = -0,125) do velikih za izpade preproste pozornosti (g = -0,776). Med preizkušenimi moderatorji je le čas budnosti statistično značilno napovedal variabilnost med študijami, in to le za mere natančnosti. ^[2]

CIBDOL · Pozornost, sklepanje in razpoloženje v metaanalizah

Metaanaliza iz leta 1996 je povzela 19 izvirnih študij, 143 koeficientov študij in skupni vzorec 1.932 oseb. Njeni izsledki so nakazali, da pomanjkanje spanja na splošno močno poslabša človeško delovanje, pri čemer je ugotovila, da je bilo razpoloženje bolj prizadeto kot kognitivna ali motorična zmogljivost, ter da je delno odtegovanje spanja imelo globlji učinek na delovanje kot dolgotrajno ali kratkotrajno odtegovanje spanja. ^[3]

Meritve ob enotedenskem omejevanju spanja

V laboratorijski študiji iz leta 1997 je 16 zdravih mladih odraslih imelo spanje omejeno na povprečno 4,98 ure na noč sedem zaporednih noči. Trikrat na dan so ocenjevali zaspanost, izpolnili vprašalnik o razpoloženju in opravili test PVT. Ocene zaspanosti, točke za utrujenost, zmedenost, napetost in skupno motnjo razpoloženja v vprašalniku ter pogostost in trajanje izpadov pri testu PVT so pokazali statistično zanesljive kumulativne spremembe skozi dni z omejitvijo, pri čemer so se izpadi znatno povečali. Pri podskupini udeležencev se je zdelo, da sta za okrevanje po teh primanjkljajih potrebni dve polni noči spanja. ^[4]

Značajske razlike med posamezniki

Laboratorijska študija iz leta 2004 je 21 zdravih odraslih, starih od 21 do 38 let, izpostavila 36 uram popolnega odtegovanja spanja ob treh ločenih priložnostih v razmaku vsaj dveh tednov. Razlike med posamezniki v stopnji prizadetosti so bile sistematične in stabilne pri vsaki osebi ter znatne v primerjavi z učinkom tedna predhodne omejitve spanja, ki jo je študija prav tako spreminjala. Teh razlik niso pojasnili izhodiščno delovanje ali drugi preizkušeni napovedniki, združevale pa so se v tri razsežnosti: samoocena zaspanosti, utrujenosti in razpoloženja; kognitivna obdelava informacij; ter stalna pozornost. ^[5]

Odziv glukoze in hormonov apetita v laboratoriju

V raziskavi iz leta 1999 pri 11 mladih moških so bile meritve po 6 nočeh s 4 urami v postelji primerjane z meritvami po 6 nočeh okrevanja z 12 urami v postelji. V pogoju omejitve so bile toleranca za glukozo in koncentracije tirotropina nižje, večerni kortizol je bil višji, delovanje simpatičnega živčnega sistema pa povečano. Avtorji so presnovne in endokrine učinke opisali kot podobne tistim pri običajnem staranju. ^[6]

V randomizirani navzkrižni raziskavi pri 12 zdravih moških s povprečno starostjo 22 let so dva dni omejitve spanja primerjali z dvema dnevoma podaljšanega spanja ob nadzorovanem vnosu kalorij in telesni dejavnosti. Omejitev je bila povezana z 18 % nižjo ravnjo leptina, 28 % višjo ravnjo grelina, 24 % večjo lakoto in 23 % večjim apetitom, zlasti po kalorično bogati hrani z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov. Avtorji kot omejitvi navajajo, da je sodelovalo le 12 mladih moških in da poraba energije ni bila merjena. ^[7]

Vse omenjene raziskave so potekale pod strogim laboratorijskim nadzorom, zato dobljeni podatki veljajo za opazovane skupine v določenih pogojih. Ta članek ne služi prepoznavanju težav, zato se ob vprašanjih glede lastnega počutja posvetujte z zdravnikom.