Hmelj od blizu: skupna smola s konopljo in meja primerjave

Hmelj v vrsticah: kaj je zapisano in kaj ni

2 kratici pri hmelju odpadeta takoj: THC in CBD. Rastlina ju ne tvori. Botanično družino si s konopljo res deli, in prav ta sorodnost je najpogostejši vir zamenjav, zato se hmelj splača brati po vrsticah in ne po vtisu.

Vtis je namreč močan. Storžek v roki je lepljiv in dišeč, in kdor je kdaj razdrl svežo glavico, ve, da prsti nato dišijo še dolgo. Iz tega marsikdo potegne sklep o vsebini. Zunanjost o kemijskem popisu ne pove nič.

Preglednica spodaj zbere tisto, kar o storžku in njegovi smoli stoji zapisano: skupne poteze s konopljo, mesto, kjer se popisa razideta, sestavo hlapne frakcije, dve imeni iz te frakcije in obseg te strani. Kjer podatka ni, je vrstica kratka in tako tudi pove. Prazna rubrika ni pomanjkljivost zapisa, ampak njegova meja.

Vrstice se berejo kot niz podatkov in ne kot sklep. Sorodnost v družini pojasni, zakaj sta si storžek hmelja in cvet konoplje na pogled in na prste tako blizu. O tem, katere spojine rastlina tvori, ne pojasni nič. Tu se poti razideta.

Naprej gre besedilo v treh korakih. Kaj je skupno: tkivo in kemija vonja. Česa ni: kanabinoidi. In kaj je pri hmelju popisano: terpenska frakcija, z mirceenom na prvem mestu.

Na koncu ostane še vprašanje, ki ga ljudje najpogosteje zastavijo pred kozarcem piva, ker se tam vonj hmelja najbolj razgali.

Žleze, smola in imena, ki se ponovijo

Skupno je dvoje in oboje je mogoče poimenovati natančno. Prvo je zgradba: žlezno tkivo, ki tvori smolo, in način, kako je ta smola razporejena po socvetju. Drugo je kemija vonja: peščica terpenov z imeni, ki jih človek, vajen izvidov konoplje, prepozna takoj.

Tu se seznam skupnih točk konča.

Lepljivost na prstih in oblika socvetja sta torej resnično sorodni. Prav zato je pri hmelju tako lahko preskočiti od zgradbe k vsebini, kot bi bilo eno posledica drugega. Ni.

Popis spojin konoplje, ki sta ga leta 2005 pripravila ElSohly in Slade [1], opisuje inventar, ki gre v svojo smer. Kemija hmelja gre v drugo. THC v hmelju ni, CBD prav tako ne, in nobena stopnja botanične bližine tega ne premakne.

Zato je stavek o sorodnosti šibka podlaga za sklepanje o vsebini. Družina pove, kako je rastlina zgrajena in s kom si deli način, kako pridela smolo. Ne pove, katere molekule bodo v tej smoli. Za to obstaja analiza, ne rodovnik.

Hlapna frakcija hmelja je pri tem razmeroma enotna: terpeni in terpenoidi, skoraj v celoti. To je tisti del rastline, ki ga zavohate takoj, ko odprete vrečko, in hkrati tisti del, ki ga analiza razdrobi na posamezna imena. Kanabinoidov na tem seznamu ni, ker jih ni v rastlini.

Ime v izvidu je vedno ime molekule in ne oznaka rastline. Terpeni so razred spojin, razširjen daleč prek dveh sorodnih rodov, in prav zato se ista imena pojavijo v virih, ki med sabo nimajo nič skupnega.

Ko dva izvida, en za hmelj in en za konopljo, nosita v vrstici isto ime, pomeni to natanko eno: ista molekula, dva rastlinska vira. Nič manj in nič več. Vonj zveni sorodno, popisa spojin pa sta različna.

Praktično zgleda takole. Pri hmelju govorimo o terpenski frakciji in o dišečih notah. Pri konoplji o dveh seznamih hkrati, terpenskem in kanabinoidnem. Ista beseda, smola, dva različna popisa vsebine.

Nos je pri tem hiter, seznam pa počasen. Zato pri hmelju prvo besedo dobi opis vonja, natančna imena pa pridejo šele z analizo hlapne frakcije, in tam je vsaka vrstica ena sama spojina.

Mirceen in delež, ki ga zasede

Pri številnih aromatičnih sortah hmelja mirceen zasede največji posamezni delež hmeljevega olja. V profilu je to nota, ki izstopi prva. Vse drugo se sliši za njo.

Ime samo po sebi ne pripada hmelju. Mirceen je popisan v lovoru in v timijanu, poleg tega pa v številnih kemotipih konoplje. Gre za molekulo, ki se v rastlinskem svetu pojavlja tako pogosto, da njena prisotnost o izvoru vzorca ne pove skoraj nič.

V laboratorijskih profilih konoplje je mirceen pogosto terpen z največjim deležem. Ista molekula, ki v hmelju nosi vodilno noto, torej tudi v analizah konoplje pogosto zasede prvo mesto na seznamu. To je precej lepa razlaga, zakaj se pri obeh rastlinah v pogovoru vrtijo isti pridevniki, medtem ko sta popisa spojin različna.

Takšna razširjenost ima še eno posledico. Prepoznana nota ni določitev rastline. Kadar nekdo v vonju prepozna nekaj, kar pozna od drugod, je prepoznal molekulo in ne vrste, ta molekula pa lahko pride iz kuhinjskega zelišča prav tako kot iz storžka.

Drugo ime iz te iste frakcije, ki ga stran zajema, je humulen. Pri njem se naš zapis konča pri imenu: rubrike s številkami ostanejo prazne, ker za to stran ni podatka, ki bi ga smeli vpisati. Tako ostane, dokler se zapis ne dopolni.

Za bralca, ki hmelj sreča ob konoplji, so pomembne tri stvari. Prva: hlapna frakcija hmelja je skoraj izključno terpenska in terpenoidna. Druga: v njej ima mirceen pri številnih aromatičnih sortah največji posamezni delež. Tretja: ta molekula ni izključna niti za eno niti za drugo rastlino.

Ko v pogovoru padejo terpeni, se torej pogovarjamo o razredu spojin, ki povezuje kuhinjo, pivovarno in izvid konoplje. Imena so ista, viri različni.

Deleži pa so vedno vprašanje konkretnega vzorca. Kateri terpeni so v neki snovi in v kakšnem razmerju, se prebere v analizi tiste snovi, ne po pravilu palca.

Podatek o največjem posameznem deležu na tej strani velja za hmeljevo olje pri aromatičnih sortah. Drugih številk tu ni, ne za mirceen in ne za humulen, in prav toliko tudi trdimo.

Ista smola, dva seznama imen

Pri konoplji terpeni in kanabinoidi nastanejo v istem smolnem tkivu. Prav to sosedstvo je izhodišče predloga, ki ga je v pregledu iz leta 2011 zapisal Russo [2]: da bi spojine iz konoplje brali kot zmes in ne kot posamezne izolirane molekule.

Pregled to postavi kot hipotezo in ne kot ugotovitev, k temu pa doda, da so potrebne nadaljnje raziskave [2]. Ta drobna razlika v tonu je pri branju bistvena.

Beseda, ki v tem kontekstu pogosto pade, je polni spekter. Polnospektralni konopljin izvleček po tem zapisu nosi širok razpon terpenov ob kanabinoidih, kar sledi iz same kemije ekstrakcije [2]. Kateri terpeni so v njem in v kakšnem deležu, pa ni stvar pravila palca, ampak izvida posamezne serije.

Pri konopljinem olju se zato v isti dokumentaciji berejo dva seznama, terpenski in kanabinoidni, vezana na tisto konkretno šaržo. Pri hmelju drugega seznama preprosto ni.

Zapis iz leta 2011 se nanaša na sosedstvo terpenov in kanabinoidov [2]. Hmelj v to sosedstvo ne stopi, ker kanabinoidov ne tvori. Ostane mu terpenska frakcija, in ta je pri njem skoraj celotna zgodba.

Toliko o smoli. Ostane kozarec.

Kotel, hmeljenje na hladno in nos

Dolgo vretje ima na terpene jasno posledico: hlapna frakcija odide s paro. Kar se v kotlu kuha dovolj dolgo, izgubi tisti del profila, ki je najbolj bežen, in prav tam sedi večina dišečih molekul hmelja.

Terpeni se sicer v pivo prenesejo. Vprašanje je le, kdaj v postopku hmelj vstopi v tekočino.

Pri močno hmeljenih sodobnih pivih, kjer je hmelj dodan na hladno, ostane svež terpenski profil večinoma nedotaknjen, mirceen vključno. Zato takšen kozarec diši drugače kot pivo, pri katerem je ves hmelj šel skozi dolgo vretje.

In tu je odgovor na pripombo, ki jo kdo izreče, ko nagne nos nad kozarec ter omeni konopljo. Najverjetneje ima v roki prav takšno pivo. Nos je prepoznal mirceen, torej molekulo, ki jo pozna iz drugega konteksta, in ne spojine, ki v hmelju nikoli niso bile.