Psihoaktivni kanabinoidi: THC, CBD in receptor CB1

Najprej receptor, šele nato molekula

Kdo med kanabinoidi je psihoaktiven, se ne odloči v cvetu, ampak na beljakovini. Leta 1990 je skupina pod vodstvom Matsude objavila zgradbo kanabinoidnega receptorja in funkcijsko izražanje kloniranega cDNA [3]. Ta beljakovina nosi oznako CB1. Uvrščena je v endokanabinoidni sistem, v katerem sta med najbolje popisanimi lastnimi vezavnimi molekulami anandamid in 2-AG. Tetrahidrokanabinol se na CB1 veže neposredno in ga aktivira. Prav ta vezava je v strokovnem zapisu podlaga za njegov opojni značaj [1] [3]. Pri drugih kanabinoidih, ki jih naš pregled našteva, enakovrednega posega v CB1 ni. To je mehanska podlaga za oznako neopojen.

Zato se tu držimo obrnjenega vrstnega reda. Skupno ime kanabinoidi pokriva več desetin molekul in prav nič ne pove o tem, katera se na katero vezavno mesto prilega. Najprej receptor. Nato molekula, ki se nanj veže. Šele na koncu ime na etiketi in odstotek ob njem.

Kje je CB1 najgosteje zastopan

Objava iz leta 1990 popisuje tudi porazdelitev receptorja [3]. Visoka gostota je zapisana za tiste predele možganov, ki so povezani z gibanjem in z obdelavo čutnih informacij. To ni opis izida pri posamezniku, ampak zemljevid mesta vezave: kje je te beljakovine veliko in kje je je malo. Endogeni vezavni molekuli, ki jih literatura navaja ob CB1, sta anandamid in 2-AG. THC torej ni edina snov, ki se na to mesto prilega, je pa tista, pri kateri sta vezava in aktivacija opisani skupaj z opojnim značajem [1] [3]. Podatek je iz leta 1990 in se od takrat navaja kot izhodišče.

Dve molekuli, dve letnici

THC je izoliran, strukturno opisan in delno sintetiziran v objavi Gaonija in Mechoulama iz leta 1964 [1]. Tam je popisan kot opojna sestavina konoplje. Zgradba CBD je zapisana prej, leta 1940, pri Adamsu, Huntu in Clarku [2], in CBD je po ustaljeni uvrstitvi neopojen. Razlika v zgradbi med molekulama je majhna, na ravni nekaj atomov, vedenje na CB1 pa ni primerljivo [3]. Prav to neujemanje je jedro vprašanja. Kdor pričakuje, da majhni kemijski razliki ustreza majhna razlika pri receptorju, se pri tem paru zmoti. Letnici navajamo tako, kot stojita v literaturi: 1940 za CBD [2] in 1964 za THC [1].

Podobnost, po kateri se ne da razvrščati

THCV je bližnji sorodnik THC. Po videzu molekule ali po kratici ga ni mogoče razvrstiti; ena črka razlike v imenu ni podatek o vezavi. Enako velja v drugo smer, pri CBD in THC, kjer je atomska razlika najmanjša, vedenje na CB1 pa nesorodno [3]. Razvrščanje po podobnosti imen ali skeletnih formul pri tem vprašanju ne pripelje nikamor. Edini razločevalni podatek je vezavno mesto. Kar o posamezni molekuli ni izmerjeno, ostane odprto, in tudi to sodi v odgovor. Seznam kanabinoidov na etiketi zato ni razvrstitev po opojnosti, ampak popis imen; razvrstitev nastane šele takrat, ko je ob imenu zapisan podatek o vezavi. Podrobneje o tej molekuli pišemo na geslu o THC, o beljakovini pa na geslu o receptorju CB1.

Kaj stoji v stolpcu o opojnosti

THC: da, z letnico 1964

V pregledu po posameznem kanabinoidu ima THC v stolpcu o opojnosti zapisan da. Ob tem stoji kratek pripis: opojno stanje, po katerem je konoplja znana, in letnica izolacije, 1964 [1]. Ta da ni opozorilo in ni ocena, ampak podatkovna točka, ki ima za sabo dva vira: opis molekule iz leta 1964 [1] in opis receptorja iz leta 1990 [3]. Kar oba skupaj povesta, je ozko in natančno: molekula se veže na CB1 in ga aktivira. Vse drugo, kar se pri tej temi pogosto pripiše, v teh dveh objavah ni zapisano.

CBD: ne, z letnico 1940

V isti vrstici pri CBD stoji ne. Pripis je prav tako skromen: po ustaljeni uvrstitvi neopojen, zgradba objavljena leta 1940 [2]. Ta ne ni stvar dogovora med ponudniki, ampak posledica tistega, kar o vezavi na CB1 stoji v literaturi [3]. Enako velja za preostale kanabinoide, ki jih pregled navaja: pri njih enakovrednega posega v CB1 ni, in prav ta odsotnost je mehanski razlog za njihovo oznako. Vrstica torej ni prazna zato, ker bi bilo o njih malo napisanega, ampak zato, ker se podatek o vezavi ne ponovi.

Delež odloča, ne samo ime

Ime molekule je ena stvar, njen delež v izdelku druga. Desetinka odstotka in 20 % nista isti podatek, čeprav gre za isto ime na seznamu. Zato ima branje etikete pri tem vprašanju eno preprosto pravilo: številka za THC je bodisi navedena bodisi je ni. Kadar je navedena, jo je mogoče primerjati z izvidom serije, kjer poleg kanabinoidov pogosto stojijo tudi imena terpenov. Kadar je ni, je ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim kanabinoidom s seznama; v literaturi opojnost konoplje sledi vsebnosti THC [1], ne skupni vsoti kanabinoidov. Podobno velja za nosilec: kadar je v recepturi konopljino olje iz stisnjenih semen, ime nosilca o tej številki ne pove ničesar, saj sta nosilec in izvleček dva ločena podatka v isti steklenički. Odstotek na etiketi in ime na etiketi torej odgovarjata na dve različni vprašanji. Prvo je vprašanje o količini, drugo o identiteti molekule, in šele skupaj sta uporabna.

Zakaj je v predpisih zapisan en sam kanabinoid

Mejne vrednosti v EU in v Združenem kraljestvu so napisane okoli vsebnosti THC, ne okoli kanabinoidov v celoti. Besedilo tako imenuje eno molekulo in ne skupine. To se ujema s tem, kar o receptorju stoji zapisano od leta 1990 [3]: pri preostalih naštetih kanabinoidih enakovrednega posega v CB1 ni. Zapis meje pri eni molekuli je torej v skladu z mehanskim podatkom in ne v nasprotju z njim. Pri branju dokumentov ima to zelo konkretno posledico. Za to vprašanje se v izvidu serije bere vrstica s THC; druge vrstice govorijo o drugih stvareh. Skupina kanabinoidi in postavka THC nista zamenljiva podatka, tudi kadar sta natisnjena eno pod drugim. Kje natanko je meja zapisana in kaj velja za posamezen izdelek, je vprašanje za pristojni organ v državi, kjer izdelek stoji na polici; številk v tem geslu ne navajamo, ker se med jurisdikcijami razlikujejo. Navajamo pa razlog, zaradi katerega predpis in znanstvena objava pri tem vprašanju kažeta v isto smer, in ta razlog je vezava na CB1 [1] [3].

Kje se zapis o tem vprašanju ustavi

Tri objave nosijo skoraj vso vsebino te strani, in vsaka pokriva svoj del. Ena je o zgradbi CBD, druga o izolaciji THC, tretja o receptorju. Kar te tri skupaj utemeljijo, je razvrstitev po vezavnem mestu. Česa ne utemeljijo, se pri tej temi pozna hitro: pri molekulah, ki jih na CB1 ni nihče popisal enakovredno, ostanejo vrstice prazne, in prazna vrstica ostane prazna tudi v našem pregledu. Spodaj so podatkovne točke, na katerih sloni to geslo, druga za drugo.

• Izolacija, zgradba in delna sinteza THC: objava Gaonija in Mechoulama iz leta 1964 [1].
• Zgradba CBD: objava Adamsa, Hunta in Clarka iz leta 1940 [2].
• Zgradba kanabinoidnega receptorja in funkcijsko izražanje kloniranega cDNA: objava Matsude in sodelavcev iz leta 1990 [3].
• Oznaka beljakovine je CB1, del endokanabinoidnega sistema, z anandamidom in 2-AG med lastnimi vezavnimi molekulami.
• Neposredna vezava in aktivacija CB1 pri THC, brez enakovrednega posega pri drugih naštetih kanabinoidih [1] [3].
• Podrobneje o posamezni postavki: naše geslo o THC in geslo o receptorju CB1.