CBD, THC in preostala družina kanabinoidov

Dve kratici na isti polici

Sobotno dopoldne v trgovini. V eni roki steklenička z oznako CBD, v drugi telefon in odprt članek o THC. Vprašanje, ki pade najpogosteje, ni vprašanje o odstotkih. Glasi se preprosto: ali gre za isto snov. Za pošten odgovor sta potrebni dve letnici in ime enega receptorja.

Kemijsko gre za dve različni molekuli, popisani ločeno in v različnih obdobjih [1][2]. Farmakološko se srečata z isto tarčo, pri kateri se ne obneseta enako [3]. Ta drugi del pogovora navadno izpade. Zato je razlika navzven videti kot vprašanje količine, čeprav ni. Kdor na to vprašanje odgovori z eno besedo, ni odgovoril na nič.

Zato je vredno letnice prebrati po vrsti. Najprej zgradba ene molekule, nato izolacija druge, na koncu tarča, ob katero je mogoče postaviti obe [1][2][3]. Ta vrstni red pojasni, zakaj so starejši zapisi o konoplji tako previdni pri razlagi. Podatka o receptorju takrat še ni bilo, zato je razlaga nastajala iz opazovanja celote.

Kanabidiol, zapisan leta 1940

Zgradba kanabidiola je bila določena leta 1940, izhodišče pa je bil izvleček divje rastoče konoplje [1]. Letnica je uporabna, ker pokaže, česa takrat ni bilo. Molekula je imela popisano ogrodje. Tarče v telesu ni imela, saj o kanabinoidnem receptorju v tistem času ni bilo zapisa. Kemija je bila pred biologijo, in to zaporedje se pozna še danes, kadar se o kanabidiolu bere brez receptorja v ozadju.

Beseda izvleček tu ni okrasek. Vzorec je izhajal iz rastlinskega materiala, analiza pa je pokazala, katera zgradba mu ustreza [1]. Kdor danes v iskalnik vtipka konopljino olje, stoji na drugem koncu iste poti: pri izdelku, ki ima na etiketi ime snovi in odstotek. Med tistim izvlečkom in to etiketo je vse, kar se je vmes izmerilo.

THC, izoliran leta 1964

Opojna sestavina konoplje je bila izolirana in opisana leta 1964 [2]. Do takrat je bila del zmesi. Po tem letu je bila posamezna, opredeljena spojina. Razlika je večja, kot zveni. Dokler snov ni izolirana, se o njej sklepa iz celotnega rastlinskega materiala. Ko je opisana, jo je mogoče postaviti ob drugo molekulo in primerjati zgradbo z zgradbo.

Ime THC se v pogovoru pogosto uporablja kot sinonim za celotno rastlino, čeprav gre za eno spojino med mnogimi [4]. Z letom 1964 sta bili obe molekuli iz tega para kemijsko popisani [1][2]. Manjkalo je mesto, na katerem se v telesu s čim srečata. Prav ta manjkajoči člen je razliko pojasnil pozneje.

Leto 1990 in receptor z imenom CB1

Do leta 1990 je bila razlaga razlike med obema spojinama nujno posredna. Sklepalo se je iz opazovanj, ne iz opisane tarče. Leta 1990 je bila objavljena zgradba kanabinoidnega receptorja skupaj s funkcijsko izraženostjo kloniranega komplementarnega DNA [3]. S tem je bila molekularna tarča opredeljena, ne več izpeljana po sklepanju.

Kaj to pomeni v vsakdanjem jeziku? Genetski zapis o receptorju ni ostal samo zaporedje na papirju. Iz prepisa tega zapisa je nastala beljakovina, ki jo je bilo mogoče preučevati kot receptor [3]. Kar je bilo prej domneva o vezavnem mestu, je dobilo zgradbo in ime. To je precej drugačna vrsta podatka kot opis, ki nastane iz opazovanja celote.

Receptor se imenuje CB1. Najbolj je zastopan v osrednjem živčevju. Prav po tej poti se pri THC vzpostavi opojnost. To je tudi razlog, da se v vsakem resnem zapisu o tem paru CB1 pojavi že v prvih vrsticah.

Zaporedje letnic je pri tej temi bolj pomembno, kot se zdi. Zgradba kanabidiola je bila znana od leta 1940 [1]. Opojna sestavina je bila izolirana leta 1964 [2]. Receptor je bil opredeljen leta 1990 [3]. Vse, kar je bilo objavljeno pred to zadnjo letnico, je nastalo brez podatka o tarči. Vse, kar je nastalo po njej, ima na voljo ime, ob katero lahko pripiše svoje meritve.

Receptor je v tem kontekstu preprosto vezavno mesto na celici, na katero se molekula prilega. Oznaka CB1 sama po sebi nakazuje, da je bil to prvi popisan član skupine, ne pa edini naslov v kanabinoidni farmakologiji. Ta drobna podrobnost pojasni, zakaj noben resen zapis ne trdi, da je z enim receptorjem vprašanje zaključeno.

Za bralca pred polico ima to eno neposredno posledico. Trditev, da sta CBD in THC ista stvar, ni napačna zato, ker bi zvenela grobo. Napačna je zato, ker obstaja opredeljena tarča, na kateri se poti obeh molekul razideta [3]. Objava iz leta 1990 govori o zgradbi in izraženosti, nič več in nič manj [3].

Zato se po tem letu spremeni tudi jezik zapisov. Namesto opisov celotnega rastlinskega materiala se pojavijo imena tarč in poti. Kanabinoidi kot skupina dobijo naslov, na katerega je mogoče pripeti posamezno meritev.

Kje se poti pri istem receptorju razideta

Osnova, ki velja za dobro utrjeno, se da povzeti v dveh vrsticah. THC je opojna sestavina, posrednik te lastnosti je CB1 [3]. Kanabidiol se pri istem receptorju vede drugače in ga neposredno ne aktivira [3]. Vse ostalo v tej temi je nadgradnja teh dveh vrstic.

Prav odsotnost neposredne aktivacije je standardna razlaga, zakaj pri kanabidiolu do opojnosti ne pride pri nobenem odstotku, ki se pojavi v izdelku [3]. Razlika torej ni v tem, koliko snovi je v steklenički. Razlika je v tem, katera molekula je notri in kako se pri tarči obnese.

To je za marsikoga najbolj nepričakovan del. Ljudje so vajeni sklepanja po lestvici: več pomeni bolj. Pri primerjavi teh dveh molekul lestvica ne pripelje nikamor, ker gre za dve kategoriji, ne za dve stopnji iste kategorije. Steklenička s 5 % in steklenička z 20 % nosita isto snov v drugačnem deležu, ne dveh različnih snovi.

Zato je vprašanje pred polico bolje zastaviti drugače. Ne koliko je notri, ampak katera spojina je notri. Prvo vprašanje pove nekaj o moči raztopine. Drugo pove tisto, kar človeka v resnici zanima.

Tudi zastopanost receptorja ima pri tem svojo vlogo. CB1 je najbolj zastopan v osrednjem živčevju, in prav tam poteka pot, po kateri je pri THC opisana opojnost [3]. Kanabidiol ob istem receptorju stoji drugače [3]. Dve molekuli, en naslov, dva različna zapisa.

Pri tem je vredno biti natančen glede tega, kaj je s tem povedano. Zapis iz leta 1990 opredeljuje tarčo in njeno zgradbo [3]. Ne pripoveduje zgodbe o občutkih in ne razdeljuje spojin na dobre in slabe. Pove, kje se dve molekuli srečata z isto beljakovino, in pokaže, da se pri njej ne vedeta enako. To je celotna vsebina te ločnice, in prav zato je tako trdna.

In prav zato je to vrstico mogoče zapisati brez zadržkov. Izhodišče, na katerem se v temo vstopi, je popisano: THC nosi oznako opojne sestavine, posrednik je CB1 [2][3]. Kar sledi tej vrstici, je odvisno od tega, koliko je bilo o posamezni spojini objavljeno.

Več kot en receptor in več kot ena pot

Zdaj korak nazaj. Če bi bila celotna farmakologija kanabinoidov ena sama tarča, bi bila ta stran precej krajša. Ni. Popisanih je več receptorjev in več signalnih poti, ne eden in ena. Pri obeh spojinah iz tega para zato slika, ki jo poda CB1, ostaja delna.

Beseda delna je izbrana premišljeno. Ne pomeni napačna. Pomeni, da je en del popisan trdno, drugi pa manj. Ločnica med opojno in neopojno spojino sodi v prvi del, ker jo posreduje opredeljena tarča [3]. Vse, kar se dogaja na drugih receptorjih in po drugih poteh, sodi v drugi del.

Takšna razlika v gostoti podatkov je pri rastlinskih spojinah pravilo, ne izjema. Ena tarča je opredeljena zgodaj in podrobno, druge se dodajajo počasi. Kdor bere o kanabinoidih na spletu, naleti pretežno na prvi del, ker je preprostejši za povzemanje.

Iz tega izhaja tudi drobna previdnost v jeziku. Namesto trditve o celotni farmakologiji je bolj točno povedati, kje teče meja med tem, kar je opredeljeno, in tem, kar je še v teku. Prav ta meja je pri primerjavi obeh spojin v objavljenem gradivu jasno razvidna.

Meja objavljenega gradiva pri redkejših spojinah

Pri pregledih rastlinske kemije se ponavlja ena ugotovitev: veliko sestavin konoplje je raziskanih zelo redko [4]. Delo na receptorjih pri redkejših spojinah zaostaja za tistim, ki je bilo opravljeno pri znanem paru [4]. To ni ocena, to je stanje objavljenega gradiva.

Posledica je preprosta. O kanabidiolu in THC je mogoče napisati vrstico, ki jo podpira opredeljena tarča [3]. O večini preostalih spojin iz iste rastline takšne vrstice ni mogoče napisati z enako gotovostjo, ker podatkov na ravni receptorja ni toliko [4].

Tu se marsikatero besedilo o kanabinoidih pretegne dlje, kot seže gradivo. Ta stran se na tem mestu ustavi in pove, kje je meja. Prvi del je popisan. Drugi je v teku.

Rastlina, popisana kot zmes

Primerjava dveh molekul je uporabna, a ni popis rastline. Pregledi sestavin konoplje jo opisujejo kot kompleksno zmes naravnih kanabinoidov, v kateri je bilo opredeljenih več kot sto spojin, poleg njih pa še terpeni in druge rastlinske molekule [4]. Znani par sta torej dva vnosa v precej daljšem seznamu.

To postavi celotno primerjavo v drugačen okvir. Dve kratici sta postali kratek povzetek rastline z zelo dolgim seznamom sestavin [4]. Za razumevanje razlike med njima to ni ovira, za razumevanje same rastline pa je.

Nad sto opredeljenih spojin

Številka nad sto zveni impresivno, zato je vredno prebrati, kaj natanko pomeni. Pomeni, da je bilo toliko spojin v rastlinskem materialu opredeljenih in popisanih [4]. Ne pomeni, da je za vsako od njih na voljo enako gradivo. Prav nasprotno: pregledi izrecno beležijo, da so mnoge med njimi raziskane le tanko [4].

To sta dva različna podatka in ju je treba držati narazen. Prvi je kemijski popis: spojina je v rastlini prepoznana in poimenovana. Drugi je farmakološki popis: znano je, s katero tarčo se sreča. Pri kanabidiolu in THC sta izpolnjena oba stolpca [1][2][3]. Pri velikem delu preostalega seznama je izpolnjen samo prvi [4].

Seznam s stotimi imeni je hitro napisan. Sto vrstic s podatki o tarči ni na voljo [4]. Razlika med enim in drugim je razlika med imenikom in raziskavo.

Terpeni in preostale rastlinske molekule

V istih pregledih se ob kanabinoidih navajajo tudi terpeni in druge rastlinske molekule [4]. To pojasni, zakaj izvleček ni ena sama snov. Rastlinski material je zmes, in izvleček to zmes v neki meri odslika.

Kadar torej nekdo vpraša, ali je v steklenički samo CBD, je odgovor odvisen od izdelka in od tega, kaj piše v njegovem izvidu. Sama rastlina namreč ni enokomponentna [4]. Terpeni v tem zapisu nastopajo kot razred molekul, ki jih pregledi omenjajo ob kanabinoidih, ne kot nadomestek zanje [4].

Zato se v opisih pojavljata dva različna sloga govora. Eden govori o posamezni molekuli in njeni tarči. Drugi o zmesi, iz katere je izvleček nastal [4].

Od receptorja do stekleničke

Pot od objave iz leta 1990 do etikete v roki je krajša, kot se zdi. Na eni strani je opredeljena tarča in ločnica med opojno in neopojno spojino [3]. Na drugi je vprašanje, ali je v steklenički res tisto, kar piše na njej. Prvo vprašanje rešuje literatura. Drugo rešuje dokumentacija posamezne serije.

Ti dve vprašanji se v pogovorih redno pomešata. Prvo je vprašanje o molekuli, drugo o vsebini konkretne stekleničke. Odgovora se ne dobi iz istega dokumenta.

Odstotek z etikete, preverjen pri tretji osebi

Izvidi serij se pri Cibdolu objavljajo od leta 2014, ko se je začelo oblikovanje receptur, izhodišče pa je vseskozi isto: odstotek z etikete mora biti preverljiv pri tretji osebi. Standard je preprost in dolgočasen. Kdor želi vedeti, kaj je v steklenički, prebere izvid.

Izvid serije pove, katere kanabinoide je vzorec vseboval in v kakšnem deležu. O receptorjih ne pove ničesar in farmakologije ne razlaga. To je delitev dela: literatura popisuje tarče [3], izvid popisuje vsebino serije. Obe vrsti podatka sta potrebni, vendar odgovarjata na dve različni vprašanji.

Zato ima številka na etiketi natanko toliko teže, kolikor jo potrdi izvid. Ne več. Za primerjavo dveh molekul pa etiketa ni pravi dokument.

Trdni podatki in njihov obseg

Na tej strani ni podatkov o posameznih izdelkih, ker gre za molekule in njihove letnice. Prav tako tu ni vrstic o redkejših spojinah, ki bi jih podpiralo delo na receptorjih, saj to delo zaostaja za tistim pri znanem paru [4].

Kar ostane, je kratek in trden sklop podatkov. Zgradba kanabidiola iz leta 1940 [1]. Izolacija in opis opojne sestavine iz leta 1964 [2]. Opredeljena tarča CB1 iz leta 1990 [3]. Popis rastline kot zmesi z več kot sto opredeljenimi spojinami, terpeni in drugimi rastlinskimi molekulami [4].

Za bralca pred polico je iz tega uporabna ena sama stvar. Vprašanje o kratici je vprašanje o molekuli, in tega ne reši odstotek na etiketi. Odstotek reši drugo vprašanje: koliko snovi je v steklenički in ali to številko potrjuje izvid.